PRIZMA

DUŠAN ŠANDRIČ in PRIZMA
KVALITETNI SKOK
NOVA PRIZMA
NOVO DESETLETJE

Dušan Šandrič – bas kitara, vokal
Franc Čelhar – klavijature vokal
Vladimir Mljač – bobni, vokal
Igor Kos – solo kitara, vokal

 

Spomini Dušana Šandriča na njegovo glasbeno sodelovanje z ansamblom Prizma, se ga ob vsakem času globoko dotaknejo in če bi bilo možno, bi zgodbo s čudovito izkušnjo ponovil. Leta 1984, ko je postal njen član, je skupina Prizma na primorski glasbeni sceni delovala že deset let. V tistem času so bili eden najpriljubljenejših ansamblov zabavne glasbe v Sloveniji. Ko so se po dolgoletnem skupnem igranju znašli ob najuspešnejših sadovih trdega dela, pa se je Danilo Kocijančič odločil, da zapusti skupino in ustanovi novo. Privržence Prizme in tiste, ki jim je njihova glasba bila všeč, je začelo zanimati, kaj bo z ansamblom. Še posebej zato, ker so se pojavljale govorice o tem, da bodo prenehali z igranjem in dokončno razpadli. A na srečo se to ni zgodilo.

Ansambel, ki se je takrat povzpel med najbolj priljubljene slovenske skupine, je stopil v novo desetletje z novo zasedbo – po odhodu Danila Kocijančiča je prišel nov basist in pevec, Dušan Šandrič. Pred Šandričevim prihodom pa je bila glasbena pot Prizme zanimiva in ustvarjalno bogata. Prvič so nastopili 25. maja za dan mladosti v Divači – Franci Čelhar, Igor Kos (kitarist), Ladi Mljač (bobnar in pevec) in Vili Bertok (basist), ki je po dveh letih prestopil k Buldožerju. Namesto njega je prišel Danilo Kocijančič. Leta 1977 so Prizmi ponudili, naj sodeluje v TV oddaji za otroke Pisani svet. Ob tej oddaji sta nastali dve skladbi, ki so ju kasneje posneli kot svojo prvo malo ploščo – Če si moja in Cesta v jutru (besedilo je napisal uspešen pisec besedil Drago Mislej). Jeseni 1978 so si na Slovenski popevki s skladbo Pogum prislužili debutantsko nagrado, skladba sama pa je pomenila prelomnico v njihovi karieri. Sledila je vrsta uspešnic: Glas noči, Senca, Zasidran (dvojna nagrada MMS) in Od enih do treh na Slovenski popevki 1979. Poleti tega leta so posneli prvi album Pogum. Bilo je to eno najuspešnejših in najbolj delavnih let skupine. Istega leta so se udeležili zagrebškega festivala z Moje čudne žene, 1980 na Slovenski popevki nastopili z Bermudskim trikotnikom. V kratkem času (manj kot letu) po prvem longplayu so imeli vse pripravljeno za snemanje druge velike plošče, vendar je splet različnih okoliščin (med drugim tudi težave zaradi pomanjkanja granulata za plošče) povzročil, da plošče niso mogli posneti. Zato pa so se odločili, da bodo v letu 1981 nastopili na vseh možnih festivalih.  In res so: V Opatiji (Pri nas doma), na Slovenski popevki (Moj oče je filmski superstar), na Melodijah morja in sonca (Budnica – nagrada za tekst), Veseli jeseni (Jutri moži se moje dekle) in na zagrebškem festivalu (Alojzija).

V letu 1982 je ZKP RTV Ljubljana izdala kaseto s pretežno festivalskimi skladbami ansambla Prizma iz leta 1981 in 82. V letu 1982 so bili spet na Slovenski popevki s pesmijo V petek zvečer in na MMS zmagali s skladbo Dobrodošli. Takrat jim je snemanje druge velike plošče ponudila  PGP Beograd. Druga velika plošča Junak zadnje strane je tako izšla prav v času lanske Slovenske popevke, kjer so za skladbo Elektrošok dobili drugo nagrado, poleti 1983 pa so na MMS dobili še prvo nagrado za besedilo in skladbo Ta moška.

Prizma si je torej med leti 1978 in 1984 zaslužila visoko mesto v slovenski zabavni glasbi. Iz tega razloga so se Čelhar, Mljač in Kos, ki se niso več dobro razumeli s Kocijančičem odločili, da za Danila najdejo ustrezno zamenjavo, kar jim je tudi uspelo. Ob zamenjavi pa se je zgodilo dvoje – Prizma je dobila kvalitetnega člana, Šandriču pa so se uresničile sanje, da bo igral v ansamblu, ki mu je bil vedno všeč. In ker je bil Dušan glasbeno zelo perspektiven in nadarjen pa tudi glasovno odličen, je bil idealna zamenjava za Danila Kocijančiča, poleg tega pa je bil še deset let mlajši od njega. Leta 1982, ko se je Kocijančič ukvarjal s comebackom legendarnih Kameleonov, je Dušan mesec dni igral s Prizmo in povsem nadomeščal Danila. Na nastopih sploh ni bilo čutiti, da je na odru druga zasedba. Končno tudi ni bil neznan, saj je s svojima bendoma PROBLEM in NORE SANJE na primorski sceni bil aktiven že vrsto let.

Z Norimi sanjami naprimer, je sodeloval v seriji radijskih oddaj – Prisluhnite-izberite ter na festivalu Pop Delavnica, kjer se je s svojimi skladbami izkazal in dosegel dober uspeh. Postajal je torej uspešen komponist, saj so mu na festival Melodije morja in sonca sprejeli tudi skladbo Oprosti Anja in s to skladbo je na MMS 1984 nastopila PRIZMA. Nova zasedba je začela nastopati z dvema pevcema kar je bistveno razmbremenilo bobnarja Ladija Mljača, ki je za bobni lahko bil bolj sproščen. Mljač je bil in ostal glavni showman v skupini. Pa ne samo to, njegovo petje in obnašanje sta dala največji pečat (vtis o zabavnosti in živosti) Prizmi in ta pečat ji je ostal. Kakorkoli že, skupina je živela, delala, igrala in prepevala dalje. Nadaljevalo se je obdobje velikega števila nastopov, polnih dvoran, plesov, žurov in zabav do zgodnjih jutranjih ur. Najrazličnejša plesišča ob koncu tedna so bila mesta s pestrimi glasbenimi dogajanji in PRIZMA je to s pridom izkoriščala. Skratka, fantje so igrali vedno več, žal – pa tudi snemali vedno manj, bolje rečeno – so zelo kmalu na to povsem pozabili. Bolj ko so izrabljali nesporno udarnost živih nastopov, manj so se posvečali komponiranju. Takratni poznavalci so jim začeli očitati odsotnost pri izboljšanju zvoka benda, igranje na vedno istih lokacijah in avtorsko neustvarjalnost – vse troje skupaj, pa je pomenilo spanje na lovorikah. O novih skladbah, nadgraditvi in profesionalizaciji Prizme torej ni bilo ne duha ne sluha, sprijaznjenost z usodo, da bodo na ta način bendu kmalu šteti dnevi, pa je postajala vse večja. Navkljub takšnim in drugačnim očitkom, ki so bili povsem ali delno upravičeni, pa je PRIZMA še vedno pridno polnila plesišča, saj se je še z enim dobrim pevcem poleg Ladija in prepoznavno uigranostjo kvaliteta ansambla občutno dvignila. Najbolj pomembno, če ne celo odločilno za Prizmo v takratni zasedbi, pa je bilo prav slednje.

Močni nastopi v živo so torej bili prestižnega pomena – končno pa tudi tista dragocenost, ki je določala, kaj je v bistvu bil in ostal zaščitni znak nove zasedbe od njenega začetnega delovanja, do končne razpustitve. Ta se je zgodila v prvi polovici leta 1987. Takrat so se člani Prizme zaradi zasičenosti, različnih interesov in pogledov na delovanje benda, spremenjenih razmer, poplave drugih večjih in manjših zasedb odločili, da se dokončno razidejo in legendarni Prizmi pomahajo v slovo. Čelhar in Kos sta si vzela glasbeno pavzo, Mljač je postal član glasbenohumoristične show skupine, katere član je bil tudi zamejski slovenec, humorist, glasbenik in novinar Boris Devetak, Dušan Šandrič pa je z Alešem Lavričem ustanovil nepozabni DUO BLACK JACK ter nadaljeval z izdajanjem solo albumov. Danes je Prizma še toliko živa, kolikor dva njena originalna člana obujata spomine nanjo. Franci Čelhar in Ladi Mljač, brez – žal prezgodaj preminulega kitarista Igorja Kosa in Dušana Šandriča, ki deluje samostojno in igra z drugimi skupinami, še vedno organizirata in izvajata nastope, v njunem repertoarju pa seveda ne manjka nobena uspešnica bivšega benda. Družbo jima dela kitarist Matjaž Švagelj in z igranjem v triu skupaj uporabljajo ime nekoč priljubljenega ansambla – torej PRIZMA.

Comments are closed