PROBLEM

Dušan Šandrič – bas kitara, vokal
Marjan Ogrin – solo kitara, vokal
Branko Vuga – klavijature, vokal
Zdravko Antončič – bobni, vokal

Drugi člani zasedbe: Renato Chicco, Aleš Lavrič, Bojan Stariha, Leonardo Klemenc, Branko Vuga, Zdravko Antončič, Zdenko Cotič, Maksimiljan Vergan, Evgen Gec, Robert Buonasissi

 

Image0079Ko je Dušan Šandrič leta 1975 napovedal, da bo v zasedbi PROBLEM zbral glasbenike, enega sošolca in dva druga glasbena kolega, s katerimi bo začel profesionalno nastopati, so bili skupaj z njim veseli vsi domači, prijatelji in znanci, ki so ga poznali kot izjemno nadarjenega mladega pevca. Zlasti so bili veseli njegovi sošolci, ki so se s ponosom spomnili, da je med drugim brez kitare kar tako na suho na šolskih izletih znal zapeti glasbo iz marsikaterega filma, ki ga je gledal v kinematografu in bil na splošno vodja pevskih in plesnih veseljačenj na raznih drugih prijateljskih druženjih. Tistemu, čemur se Dušan Šandrič intuitivno ni mogel izogniti, ga je silovito doletelo s  skupino PROBLEM, ki jo je ustanovil s kitaristom Marjanom Ogrinom, klavijaturistom Brankom Vugo in bobnarjem Zdravkom Antončičem.

Anekdota o ustanovitvi benda je preprosta. Vse se je začelo v hiši na Prečni poti številka enajst v Portorožu, kjer je s svojima staršema živel kitarist Marjan Ogrin. Hiša je imela precej veliko garažo, kjer so fantje namestili inštrumente in se večkrat na teden sestajali, da bi se glasbeno bolje spoznali. Najprej je bilo mišljeno, da bo Dušan samo glavni pevec ansambla, basist pa nekdo drug, a so si kmalu premislili. Z vajami so namreč skupaj ugotovili, da istočasno z igranjem bas kitare in solo petjem nima nobenih težav, zato je Dušan postal eno in drugo, torej glavni pevec in basist.

Začeli so intenzivno vaditi in ob preigravanju svetovnih zlasti rockerskih skladb znanih in priljubljenih izvajalcev, tudi jugoslovanskih, so se najstniško imenitno zabavali in uživali ob všečnih zvokih benda ter v sanjskem pričakovanju igranja pred množicami poslušalcev. Zaradi privlačnega petja in prefinjenega igranja kitare, sta v ospredje vedno bolj začela prihajati Dušan in Marjan. Drug na drugega sta naredila izreden vtis in videti sta bila imenitno uigran par. Poleg tega ju je družilo tudi veliko prijateljstvo. Skupna druženja vseh štirih članov novonastalega benda še z nekaterimi sodelavci in prijatelji, ki so jim stali ob strani, so bila neustavljiva tudi v zasebnem življenju, čeprav se je vse skupaj seveda dogajalo zaradi glasbe. Nekoč so se s potovalnimi torbami in akustičnimi kitarami odpravili v dalmacijo, kjer so v stari hiši Dušanovih staršev, sorodnikov, dedkov in babic v pravem glasbenoprijateljskem razpoloženju dneve in noči popivali, kadili, kuhali, poležavali na starinskih posteljah ter z oponašanjem svetovnih rock idolov igrali na akustične kitare in peli za svojo dušo.

Ko so fantje v začetku leta 1976 ugotovili, da je uigranost skupine dosegla zavidljiv nivo, so se osredotočili na prvi nastop. Ta se je zgodil v nekoliko odmaknjeni mini dvorani imenovani Kotiček v Luciji, natančneje 22. februarja 1976. Na začetku nastopa je bilo čutiti tremo, a so se v nadaljevanju izkazali  in igrali zares odlično. Kritikom in poslušalcem je skupina postajala všeč, prireditelji glasbenih nastopov so postali pozorni na kakovost mladega benda in ponudbe so začele deževati. Sledili so nastopi v dvorani mladinskega centra v Luciji, nekajtedenski angažmaji na rockerskih prireditvah naprimer v hotelu Marina v Izoli in v mladinskem centru v Ankaranu, dokončno potrditev o talentiranosti ansambla, pa so prinesli nepozabni nastopi v legendarnem izolskem Arigoniju.

Štirje mladi glasbeniki – Dušan, Marjan, Zdravko in Branko, so torej bili vse bolj uspešni, njihovo igranje pa je postajalo vedno bolj prepričljivo. Igrali so pop in rock šestdesetih in sedemdesetih, rockabilly, surf glasbo, merseybeat, hard rock, psihedelični rock, progresivni rock, melodični rock, južnjaški rock, blues, blues rock, country, country rock, folk rock in jugoslovanski rock. Zaradi potreb publike so sčasoma repertoarju dodali še bolj skomercializirano jugoslovansko pop in zabavno glasbo ter postali homogena, vsestransko uporabna skupina. Nastopali so tudi na manj atraktivnih plesih, prireditvah za posebne goste in povabljence, šolskih zborovanjih, prireditvah za mlade talente, skratka povsod, kjer so ljudi lahko pripravili do tega, da so jih poslušali. Ko so postali uveljavljena in cenjena komercialna skupina, so začeli polniti tudi velike koprske in goriške dvorane, pa tudi dvorane v hrvaškem delu istre, kjer so nekajkrat igrali skupaj z velikimi imeni jugoslovanske glasbe, naprimer z INDEXI. Nekako v tem času se je v ansamblu zgodila tudi prva sprememba. Klavijaturist Branko Vuga je zapustil skupino, zamenjal pa ga je mladi supertalentirani klavijaturist, bolje rečeno jazz pianist Renato Chicco. Z njegovim prihodom se je začelo drugo obdobje, kateremu je pustila velik pečat prav Chiccova virtuozna genialnost.

Chicco se je z jazz izkušnjo odlično dopolnjeval z melodično izpeljanimi kitarskimi solažami Marjana Ogrina in poslušanje njunih improvizacij je bilo vsekakor nepozabno. Zato je bilo resnično škoda, da je takšno navdušujoče obdobje trajalo vsega leto in pol. Renato Chicco se je namreč odločil, da se bo v skladu s svojimi željami in cilji posvetil nadaljnemu jazz izobraževanju in po naravnem stanju stvari je moral zapustiti skupino. Pa tudi sicer se je po nespremenljivem zakonu minljivosti zasedba PROBLEM pač znašla na usodnem razpotju. Bližali so se odhodi k služenju vojaškega roka kamor sta kmalu za tem odšla Ogrin in Antončič, Šandrič pa je moral bend zakrpati z novimi člani.

Glasbeniki, ki so v tretji fazi obstoja skupine postali njeni člani, so bili že uveljavljeni primorski glasbeniki in Šandričevi kolegi, zato jih tudi ni bilo treba izbrati. Prišli so kar sami od sebe. Na občasnih glasbenih vajah in avdicijah posvečenih iskanju novič članov, nista prišla v ožji krog le solo kitarist Maurizio Pribac in klavijaturist Paolo Gržinič, ritem kitarist Igor Božič pa je z ansamblom tako in tako odigral le nekaj nepomembnih nastopov.  Treba je tudi povedati, da je zasedba v dveh obdobjih posnela tudi nekaj avtorskih pesmi za različne radijske oddaje, katerih namen je bil predstaviti poslušalcem mlade in obetavne skupine. Eno od takšnih oddaj je za Radio Ljubljana takrat organiziral tudi Andrej Šifrer. Od skladb, ki so jih posneli Problemi, sta se veliko predvajali predvsem skladbi – Zadnja noč in Ko boš sama – vendar pa skupina zaradi najstniške neizkušenosti in neopredeljenosti – z avtorskim ustvarjanjem, ki ni bilo v prvem planu, ni mogla imeti  kakšnega večjega uspeha. Po tretjem obdobju, v keterem so z ansamblom nastopali še glasbeniki – Aleš Lavrič, Bojan Stariha, Zdenko Cotič, Leonardo Klemenc, Maksimiljan Vergan, Evgen Gec in Robert Buonasissi, je bilo skupine nepreklicno konec. Vsi člani benda PROBLEM so bili in ostali dobri prijatelji, nikoli ni bilo pred in postproblemovskega prepiranja in obtoževanja, kot je navada pri mnogih razpadlih skupinah.

Comments are closed